Ko se izguba naseli v odnos do sebe
Zakaj sem depresiven, čeprav se zdi, da bi moral biti v redu?
Depresija ni nujno le žalost. Lahko je nepredelana izguba, napad na samega sebe ali življenje, ki ga človek živi brez občutka, da je zares njegovo.
12 min branjaAvtor: mag. Miha Štrukelj, psihoanalitični psihoterapevtDepresija se lahko kaže kot žalost, praznina, otopelost, utrujenost, izguba zanimanja ali nezmožnost občutiti zadovoljstvo. Pri nekaterih prevladuje samokritika, pri drugih občutek nesmisla ali odmaknjenosti. Človek lahko navzven ohranja delo in odnose, znotraj pa ima občutek, da je življenje izgubilo barvo.
Psihoanaliza depresije ne razlaga z enim vzrokom. Vpraša, kaj je bilo izgubljeno, kako človek doživlja svojo odvisnost od drugih, kam se je usmerila jeza in kakšni odnosi živijo v njegovem notranjem svetu. Depresivno stanje je lahko povezano z dejansko izgubo, pa tudi z izgubo predstave o sebi, varnem odnosu, prihodnosti ali življenju, ki bi ga človek lahko imel.
Depresija je lahko resna bolezen. Ob mislih na samopoškodovanje ali samomor je potrebna takojšnja pomoč: 112, dežurna zdravstvena služba ali zaupni telefon 116 123. Psihoanalitično razumevanje ne nadomešča medicinske ocene; pri zmerni ali težji depresiji se psihoterapevtska in psihiatrična obravnava pogosto dopolnjujeta.
Kako se lahko kaže
- dolgotrajna žalost, praznina ali otopelost
- izguba zanimanja in zmožnosti zadovoljstva
- občutki krivde, nevrednosti ali samoprezira
- umik iz odnosov in občutek nepovezanosti
- spremembe spanja, apetita, energije ali zbranosti
- brezup, misli o smrti ali občutek, da ste drugim v breme
Poglobljen pogled
Kaj se lahko dogaja pod površjem?
Ko se izguba obrne proti človeku
Pri žalovanju zaradi izgube postane svet za nekaj časa bolj prazen. Pri depresiji pa se pogosto zdi, kot da je nekaj narobe s človekom samim. Namesto »pogrešam« se pojavi »nevreden sem«; namesto jeze na drugega »vsega sem kriv jaz«.
To ne pomeni, da je vsaka depresija skrita jeza. Vredno pa je poslušati, kako človek govori sam s seboj. Notranji glas, ki nikoli ni zadovoljen, je lahko ostanek odnosa, v katerem je bilo varneje obtožiti sebe kot priznati, da pomembna oseba ni bila dosegljiva, nežna ali zanesljiva.
Krivda, jeza in želja, da bi nekaj popravili
V bližnjih odnosih nikoli ne čutimo samo ljubezni. Prisotni so tudi jeza, razočaranje in zavist. Če težko prenesemo, da lahko nekoga ljubimo in smo nanj hkrati jezni, se jeza hitro spremeni v krivdo ali napad na sebe.
Zdrava krivda nam pomaga priznati odgovornost in po potrebi kaj popraviti. Depresivna krivda pa človeku govori, da je slab v celoti in da popravek ni mogoč. Nekateri pred tem občutkom bežijo v pretirano aktivnost, skrb za vse druge ali neprestano dokazovanje. Navzven so dejavni, znotraj pa izčrpani.
Ko človek dolgo živi predvsem za druge
Otrok potrebuje odnos in ga zato skuša ohraniti tudi takrat, ko boli. Pogosto je lažje verjeti »z menoj je nekaj narobe« kot sprejeti, da oseba, od katere smo odvisni, ne zmore dati tega, kar potrebujemo. Ta način razmišljanja lahko pozneje ohranja odnose, v katerih se trudimo vedno bolj, prejmemo pa vedno manj.
Človek se lahko nauči biti uspešen, miren, ustrežljiv ali samozadosten predvsem zato, ker je takšen za okolico lažje sprejemljiv. Navzven je življenje urejeno, znotraj pa manjka občutek, da je res njegovo. Praznina tedaj ni nehvaležnost; lahko je znak, da je bilo premalo prostora za lastne želje in živost.
Kaj se dogaja v psihoanalitični psihoterapiji?
V terapiji depresije je pomembno, da človek ni prisiljen čim prej postati pozitiven. Tak pritisk lahko ponovi izkušnjo, da so njegovi občutki preveč ali nesprejemljivi. Terapevt poskuša zdržati ob brezupu, ne da bi ga zanikal, in hkrati ohranjati misel, da ima stanje zgodovino in pomen.
Sčasoma raziskujemo, komu pripadajo notranji očitki, kaj sproži umik, katere izgube niso dobile prostora in kakšno ceno človek plačuje za ohranjanje določenih odnosov. Tudi molk, zamujanje, občutek, da terapija nima smisla, ali strah pred odvisnostjo so lahko pomemben del procesa, ne ovira ob strani.
Tudi v odnosu s terapevtom se lahko pojavi strah, da boste drugega razočarali, če ne boste dovolj zanimivi ali hitro bolje. Ko je mogoče o tem govoriti, se počasi pokaže razlika med starim pričakovanjem in sedanjim odnosom. Notranji svet ni več samo sodnik in obtoženec; pojavi se možnost bolj skrbnega odnosa do sebe.
Cilj ni popolna odsotnost žalosti. Žalovanje, skrb in odvisnost so del človeškega življenja. Sprememba pomeni več sposobnosti žalovati brez sesutja, občutiti jezo brez napada nase ter ponovno vlagati zanimanje v ljudi, delo in ustvarjalnost.
Pogosta vprašanja
Na kratko
Je depresija enaka žalosti?
Ne. Žalost je normalen odziv na izgubo. Pri depresiji so spremembe širše, trajajo dlje in lahko pomembno prizadenejo energijo, spanje, zbranost, samovrednotenje ter vsakodnevno delovanje.
Ali je mogoče biti depresiven in uspešen?
Da. Dobro prilagojen ali ‘lažni’ jaz lahko dolgo ohranja delovanje, medtem ko oseba v sebi doživlja praznino, odtujenost ali brezup.
Kdaj potrebujem tudi psihiatra?
Ob zmernih ali hudih simptomih, izrazitem upadu delovanja, psihotičnih znakih ali samomorilnih mislih je potrebna zdravniška oziroma psihiatrična ocena. Psihoterapija in zdravila niso nujno alternativa; lahko se dopolnjujejo.
Strokovno ozadje in viri
Besedilo temelji na psihoanalitičnem razumevanju človekovega notranjega sveta in odnosov. Za bralce, ki želijo tudi teoretično ozadje, so tukaj izbrani viri.