Kako psihoterapija deluje?
Pogosto nosimo v sebi občutke, misli in izkušnje, ki jih nismo mogli ubesediti ali predelati. Kažejo se lahko kot tesnoba, depresivno razpoloženje, panični napadi, težave v odnosih ali telesni simptomi brez zadovoljive razlage.
Psihoanalitična psihoterapija raziskuje, kakšen pomen imajo težave prav za vas. Pozornost namenja nezavednim procesom: tistemu, kar se ponavlja, čeprav tega zavestno ne izbiramo, obrambam, ki nas varujejo pred pretežkimi občutki, ter notranjim predstavam o sebi in drugih.
Pri razumevanju izhajam predvsem iz britanske psihoanalitične tradicije. Ta notranjega sveta ne ločuje od odnosov: zanima jo, kako zgodnje izkušnje živijo v našem odnosu do sebe in drugih ter kako lahko nekaj, kar smo doslej predvsem čutili ali odigravali, postopoma postane misel in beseda. Teorija mi pomaga poslušati, ne razvrščati človeka.
Ko lahko nekaj, kar je bilo prej le nejasna napetost, postane misel, občutek in beseda, se odpre več možnosti za drugačen odziv.
Komu je psihoterapija namenjena?
Za terapijo se ne odločajo le ljudje z diagnozo ali v hudi krizi. Namenjena je odraslim in mladostnikom v duševni stiski, ob življenjskih krizah ali izgubah ter tudi ljudem, ki želijo bolje razumeti sebe. Primerna je lahko, kadar navzven življenje teče, znotraj pa ostajajo praznina, nezadovoljstvo ali težave z bližino.
- ko vas tesnoba, žalost ali notranja napetost omejujejo
- ko se ponavljajo podobni zapleti v partnerstvu, družini ali pri delu
- ko težko prepoznate ali izrazite svoje potrebe in meje
- ob žalovanju, zasvojenosti, psihosomatskih, prehranskih ali spolnih težavah
- ko želite bolje razumeti sebe, tudi brez akutne stiske
Kaj se dogaja med srečanji?
Govorite o tem, kar se vam v tistem trenutku zdi pomembno: o aktualnih dogodkih, odnosih, spominih, sanjah, telesnih občutkih ali tišini. Pri prostem asociiranju poskušate povedati tudi misli, ki se zdijo nepomembne, nerodne ali nepovezane. Prav prehodi, prekinitve in ponovitve lahko pokažejo, kako se notranja izkušnja organizira.
Terapevt ne podaja receptov, temveč posluša, postavlja vprašanja in ponuja razumevanje povezav, ki so bile prej skrite. Pomemben del procesa je odnos med pacientom in terapevtom. V njem se lahko pokažejo pričakovanja, strahovi in načini zaščite, ki jih človek pozna tudi iz drugih odnosov.
Terapevt je pozoren tudi na to, kaj se dogaja med srečanjem in kako odnos doživljata oba. To ni gotov dokaz ene same razlage, ampak dodaten vir za skupno razumevanje. Cilj ni človeka intelektualno razložiti, temveč ustvariti izkušnjo, ki jo lahko prepozna kot svojo in jo postopoma drugače nosi.
Oblike obravnave
Psihoanalitična psihoterapija
Reden, poglobljen proces, osredotočen na nezavedne vzorce, notranje konflikte in odnose. Namenjena je trajnejšim spremembam v doživljanju in ravnanju.
Psihoanaliza
Intenzivnejša oblika dela z več srečanji tedensko. Proste asociacije, sanje in dogajanje v analitičnem odnosu omogočajo podrobnejše spremljanje nezavednih procesov. Proces lahko traja od več mesecev do več let.
Suportivna psihoterapija
Več opore in usmerjenosti v stabilizacijo ob akutni stiski, večjih življenjskih obremenitvah ali zmanjšani sposobnosti vsakodnevnega delovanja.
Psihoanalitično svetovanje
Krajši in bolj osredotočen proces za razjasnitev določenega vprašanja, odločitve ali odnosne dinamike.
Okvir, pogostost in cena
Uvodno srečanje je namenjeno pogovoru o razlogih za prihod, vaših potrebah, pričakovanjih in načinu dela. Če se odločiva za sodelovanje, določiva reden termin. Psihoterapevtska srečanja potekajo najmanj enkrat tedensko, pri psihoanalizi praviloma pogosteje.
Psihoterapevtska ura traja 45 minut in stane 90 €. Reden in predvidljiv okvir ni zgolj organizacijska podrobnost; ustvarja varnost, v kateri je mogoče opazovati tudi odnos do bližine, odsotnosti, časa in meja.
