Psihoanaliza ne izdeluje idealnega človeka
Človeškega življenja ni mogoče osvoboditi vseh izgub, omejitev, notranjih konfliktov in bolečine. Obljuba popolne prilagojenosti bi bila sama po sebi nasilna: predpostavljala bi, da obstaja en pravilen način življenja.
Psihoanalitični cilj je skromnejši in hkrati zahtevnejši. Človek lahko bolje prepozna, kaj se v njem dogaja, prenese več lastnih čustev, manj avtomatično ponavlja stare odnose in prevzame več odgovornosti za izbire, ki so mu zares na voljo.
Sprememba ne pomeni, da konflikta ni več, temveč da konflikt lahko postane misel, namesto da mora vedno postati simptom ali ponovitev.
Področja, na katerih se lahko nekaj spremeni
Odstranjevanje razvojnih zastojev
Psihoanaliza poskuša razumeti, kje se je razvoj notranje svobode ustavil in zakaj so določeni načini zaščite postali preveč togi. Cilj ni izbris preteklosti, temveč možnost, da stari odziv ni več edini možen.
Celovitejši občutek sebe
Človek lahko postopoma sprejema več svojih lastnosti, želja, omejitev in protislovij. S tem se krepijo občutek identitete, realnejša samopodoba, odgovornost za lastne odločitve ter notranja vrednost, ki ni odvisna samo od zunanje potrditve.
Bolj živi in vzajemni odnosi
Pomembni cilji so več empatije, sposobnost bližine brez izgube sebe, sprejemanje odvisnosti in ločenosti ter zmožnost skrbeti za druge brez prisilnega žrtvovanja. Konflikt ni nujno znak konca odnosa.
Sprejemanje realnosti, izgube in meja
Zrelost ne pomeni, da nas izguba ne boli. Pomeni več sposobnosti žalovati, prenašati razočaranje in sprejeti, da drugi niso povsem takšni, kot jih potrebujemo. S tem je možna tudi globlja hvaležnost za tisto, kar obstaja.
Zrelejši načini obrambe
Obramb ne odpravljamo, saj jih človek potrebuje. Cilj je, da postanejo bolj prožne: manj razcepa, zanikanja ali napada nase ter več zmožnosti misliti, simbolizirati, sublimirati in ohranjati ambivalentnost.
Avtoanalitična sposobnost
Sčasoma lahko človek bolje opazuje lastne notranje procese tudi brez terapevta. Prepozna, kdaj se nekaj ponavlja, razlikuje sedanji odnos od starega pričakovanja in si zastavi vprašanje, preden mora nujno ukrepati.
Kako sprememba nastaja?
Uvid je pomemben, vendar sam pogosto ne zadošča. Človek lahko svoj vzorec dobro pozna in ga kljub temu ponavlja. V rednem analitičnem odnosu se ta vzorec postopoma pokaže v sedanjem času: v pričakovanjih do terapevta, v načinu približevanja in umikanja, v tišini, jezi ali želji ugoditi.
Ko je mogoče takšno dogajanje skupaj opaziti, ubesediti in preživeti brez starega izida, uvid postane tudi nova čustvena izkušnja. Sprememba zato navadno ni dramatičen enkraten trenutek, ampak postopno preoblikovanje notranjih odnosov in možnosti izbire.